Komentar Časnik.si
V času ustanavljanja samostojne Slovenije se je odvijalo enostavno preveč pomembnih procesov, z demokratizacijo in osamosvojitvijo na čelu, da bi lahko izvedli še lustracijo. To smo kratko malo morali dati na stranski tir, da smo sprejeli ključne zakone za slovensko državnost, za katero se je odpiralo edinstveno, majhno zgodovinsko okno.
Tako smo na račun samostojne države že na začetku nekoliko »pohabili« demokracijo. Ker so ob tem ostali praktično nedotaknjeni tudi celotni drugi pomembni družbeni podsistemi, prepojeni z indoktriniranimi in privilegiranimi kadri, nastavljenimi v prejšnjem sistemu (pravosodje, šolstvo, mediji), se nam to maščuje še do današnjih dni. Cele generacije so še vzgajane in vplivane tako, da se zlahka in kar nevede vključijo v vajeti starih sil.
Imeli smo srečo, da smo izvedli vse potrebno za izvedbo najuspešnejšega projekta v slovenski zgodovini. Podobno srečo smo imeli, da smo se še pravočasno pridružili Evropski uniji in NATU. Več: Demokracija ima svojo ceno ali zakaj nismo izvedli še lustracije? - Časnik (casnik.si)
Komentar Časnik.si
V času ustanavljanja samostojne Slovenije se je odvijalo enostavno preveč pomembnih procesov, z demokratizacijo in osamosvojitvijo na čelu, da bi lahko izvedli še lustracijo. To smo kratko malo morali dati na stranski tir, da smo sprejeli ključne zakone za slovensko državnost, za katero se je odpiralo edinstveno, majhno zgodovinsko okno.
Tako smo na račun samostojne države že na začetku nekoliko »pohabili« demokracijo. Ker so ob tem ostali praktično nedotaknjeni tudi celotni drugi pomembni družbeni podsistemi, prepojeni z indoktriniranimi in privilegiranimi kadri, nastavljenimi v prejšnjem sistemu (pravosodje, šolstvo, mediji), se nam to maščuje še do današnjih dni. Cele generacije so še vzgajane in vplivane tako, da se zlahka in kar nevede vključijo v vajeti starih sil.
Imeli smo srečo, da smo izvedli vse potrebno za izvedbo najuspešnejšega projekta v slovenski zgodovini. Podobno srečo smo imeli, da smo se še pravočasno pridružili Evropski uniji in NATU. Več: Demokracija ima svojo ceno ali zakaj nismo izvedli še lustracije? - Časnik (casnik.si)
Komentar Časnik.si
Komentator je kritičen do besed Spomenke Hribar, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedala, da bi morala desnica za spravo priznati krvavo sodelovanje z okupatorjem. Anton Tomažič meni, da se na tak način ne da zgraditi sprave med desnico in levico. Kritičen je do dogajanja po osamosvojitvi, ko se ni zgodila poštena in normalna tranzicija, kot smo ji bili priča v drugih vzhodnoevropskih državah. Razpadu (samoukinitvi) Demosa je sledila politična nestabilnost in zmedenost volilnega telesa, ki pred vsakimi volitvami prinese nove stranke z mesijanskimi voditelji, ki na koncu vedno propadejo.
Komentar Časnik.si
Komentator je kritičen do besed Spomenke Hribar, ki je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedala, da bi morala desnica za spravo priznati krvavo sodelovanje z okupatorjem. Anton Tomažič meni, da se na tak način ne da zgraditi sprave med desnico in levico. Kritičen je do dogajanja po osamosvojitvi, ko se ni zgodila poštena in normalna tranzicija, kot smo ji bili priča v drugih vzhodnoevropskih državah. Razpadu (samoukinitvi) Demosa je sledila politična nestabilnost in zmedenost volilnega telesa, ki pred vsakimi volitvami prinese nove stranke z mesijanskimi voditelji, ki na koncu vedno propadejo.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba smo objavili pričevanje nekdanjega poslanca Antona Tomažiča iz nacionalne spletne zbirke spominskih izjav o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Anton Tomažič, rojen 13. junija 1950 v Viru pri Domžalah. Žena Mirjam, hčerka Marjana, sin Tone. Diplomirani pravnik. Avtor več inovacij. Leta 1988 je ustanovil podjetje Ius software, ki pod novim imenom Lexpera deluje v štirih državah z okoli sto zaposlenimi. Navdušen popotnik in kolesar.
V demokratizacijo Slovenije je vstopil leta 1988 kot odločen protestnik v času procesa proti četverici. Bil je ustanovni član in član vodstva Slovenske demokratične zveze. Nekaj časa vodja volilnega štaba Demokratične opozicije Slovenije. Aprila 1990 izvoljen v prvi slovenski demokratični parlament. Vodil je zakonodajno pravno komisijo in komisijo za poslovnik. Po razcepu v stranki je z Narodnimi demokrati neuspešno nastopil na volitvah leta 1992. Pisec številnih člankov o nastajanju samostojne slovenske države, vnet polemik, avtor več knjig, omenimo V objemu slovenske pomladi, Med dvema tisočletjema, Drugi kraj rojstva – Nevis. Sourednik knjige Demos na Domžalskem.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba smo objavili pričevanje nekdanjega poslanca Antona Tomažiča iz nacionalne spletne zbirke spominskih izjav o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Anton Tomažič, rojen 13. junija 1950 v Viru pri Domžalah. Žena Mirjam, hčerka Marjana, sin Tone. Diplomirani pravnik. Avtor več inovacij. Leta 1988 je ustanovil podjetje Ius software, ki pod novim imenom Lexpera deluje v štirih državah z okoli sto zaposlenimi. Navdušen popotnik in kolesar.
V demokratizacijo Slovenije je vstopil leta 1988 kot odločen protestnik v času procesa proti četverici. Bil je ustanovni član in član vodstva Slovenske demokratične zveze. Nekaj časa vodja volilnega štaba Demokratične opozicije Slovenije. Aprila 1990 izvoljen v prvi slovenski demokratični parlament. Vodil je zakonodajno pravno komisijo in komisijo za poslovnik. Po razcepu v stranki je z Narodnimi demokrati neuspešno nastopil na volitvah leta 1992. Pisec številnih člankov o nastajanju samostojne slovenske države, vnet polemik, avtor več knjig, omenimo V objemu slovenske pomladi, Med dvema tisočletjema, Drugi kraj rojstva – Nevis. Sourednik knjige Demos na Domžalskem.
Komentar Časnik.si
Globoke države morda ne moremo kar s prstom pokazati, ker se dobro skriva, jo pa lahko vedno zaznamo in čutimo, ker prav močno smrdi, naglaša avtor.
Komentar Časnik.si
Globoke države morda ne moremo kar s prstom pokazati, ker se dobro skriva, jo pa lahko vedno zaznamo in čutimo, ker prav močno smrdi, naglaša avtor.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ob 20. uri smo predstavili zbornik prispevkov Demos na Domžalskem. Uredila sta ga Igor Podbrežnik in Anton Tomažič, ki sta nam ga v pogovoru tudi približala. Zbornik predstavlja čas začetka demokratizacije slovenske družbe in ljudi, ki so se v prelomnem času pridružili osamosvojitvenim težnjam. Z njim želijo obuditi in ohraniti spomin na prelomne trenutke nacionalne zgodovine na Domžalskem.
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba ob 20. uri smo predstavili zbornik prispevkov Demos na Domžalskem. Uredila sta ga Igor Podbrežnik in Anton Tomažič, ki sta nam ga v pogovoru tudi približala. Zbornik predstavlja čas začetka demokratizacije slovenske družbe in ljudi, ki so se v prelomnem času pridružili osamosvojitvenim težnjam. Z njim želijo obuditi in ohraniti spomin na prelomne trenutke nacionalne zgodovine na Domžalskem.
Pogovor o
Govorili smo o trenutnih razmerah v družbi, se dotaknili padca Šarčeve vlade, oblikovanja Janševe ekipe in viharja, ki ga to povzroča v družbi … Tudi o tem, kaj lahko naredimo kristjani, da bi bila družba manj izključujoča, o medijskem prostoru, ki nas zasipa s polresnicami in še o čem. Naši gostje so bili Anton Tomažič, Jože Možina in Bogomir Štefanič.
Pogovor o
Moja zgodba
24. maja je bila v Zavodu svetega Stanislava slovesnost ob peti obletnici pobude Vseposvojitev. V oddaji Moja zgodba smo objavili pridigo nadškofa Stanislava Zoreta in povzetek okrogle mize, ki ji je sledila. Na njej s sodelovali dr. Janez Juhant, Peter Hribar, dr. Marija Stanonik, Olga in Alojz Hudnik in Anton Tomažič.
Moja zgodba
Kmetijska oddaja
Ob minulem materinskem prazniku smo pred mikrofon povabili tri sogovornice, vse so kmetice in to tudi s ponosom povedo. V tokratni Kmetijski oddaji smo prisluhnili dvema. Irena Orešnik, tudi ena od kandidatk za Slovenko leta in Eva Vrevc Jenko zatrjujeta, da je biti kmetica lepo in da, kakor se postaviš sam, tako te vidijo drugi! V zaključnem delu kmetijske oddaje smo nekaj minut namenili še aktualnemu in zelo vročemu dogajanju na področju kmetijstva, ki smo ga obravnavali v 7 epizodi podkasta RAST.
Naš pogled
Vas je danes že kdo potegnil za nos? Vas je kdo naprvoaprilil? In? Kako ste se odzvali? Pravzaprav natančneje: Kaj ste ob tem razmišljali? Ste se iskreno zabavali in morda potegavščini še kaj dodali? Ste se morda sicer prijazno nasmehnili, a v sebi čutili, da vam je to odveč? Ali pa ste zadevo ignorirali in se morda glasno zgražali nad neumnostmi, neresnostjo in zapravljanjem časa? Kakorkoli, vse našteto so povsem običajni odzivi. Pa vendar …
Moja zgodba
V oddaji Moja zgodba je bil gost zgodovinar dr. Željko Óset , ki je spregovoril o prevratni dobi v Trstu takoj po koncu prve svetovne vojne. Avtor se je namreč ukvarjal s tržaškim škofom Andrejem Karlinom, ki je od konca oktobra 1918 do aprila 1919 pisal dnevnik. Ta je bil javnosti doslej poznan zgolj v italijanskem prevodu, kljub temu, da je dnevnik pisan v slovenščini. Predstavili bomo revolucionarne razmere v katerih je bil Karlin primoran zapustiti svojo škofijo.
Za življenje
Marko Juhant, specialni pedagog, avtor številnih zelo branih in odmevnih knjig ter predavanj je bil sogovornik zadnje marčevske oddaje. Ne videvamo ga več tako pogosto v medijih in na drugih javnih nastopih, saj je svojo redno poklicno pot sklenil, z vstopom v pokoj pa se bolj posvetil družini ter številnim hobijem, ki jih ima. Bogate izkušnje na področjih vzgoje in medsebojnega sobivanja podeli le vsake toliko. Seveda pa je njegovo znanje dostopno in vedno na voljo v številnih publikacijah ter ostalih medijskih objavah.
Sol in luč
Učenka ustanovitelja logoterapije, Elizabeth Lucas, je napisala knjigo o tem, kakšen odnos je imel Viktor Frankl do presežnega. »Morda bodo te njegove misli v pomoč, da se bomo lažje notranje orientirali v današnjih razburkanih časih, ko izginjajo izročila, ko se cerkve praznijo in se kulture mešajo med seboj, različne politične struje trkajo druga ob drugo in se zdi, da je gospodarski profil pogosto še edino merilo,« je zapisala v uvodu. Prisluhnite nekaj odlomkom, ki jih ponavljamo v tokratni oddaji Sol in luč.
Večer za zakonce in družine
Paola Bertolini Grudina, ilustratorka, ki je podobam iz Svetega pisma vdihnila življenje, in njen mož, Walter Grudina, prav tako ilustrator in grafični oblikovalec, sta se našla kot močno ranjena človeka. Nekaterih ran sta se zavedala - med njimi Walterjevega odraščanja brez očeta in matere v rejniških družinah - druge so bile globoke potlačene. Vse te travme pa so po letih zakona privrele na dan z vso silovitostjo. Najprej njegove, nato njene, ki so bile še veliko hujše in so trajale kar osem let njenega otroštva. Bog ju je po svoji in njuni medsebojni ljubezni odrešil in tako so tudi ilustracije, ki prikazujejo zgodovino odrešenja, neke vrste sad njunega odrešenja. Če je Paola v šestih dneh joka in neskončne bolečine, ko je travma prišla na dan z možem ob sebi stala pred vrati pekla, je potem v zadnjih šestih dneh življenja, potem ko se je kar devet let borila z rakom, skupaj z možem stala pred vrati nebes. Izpolnila se ji je želja, da je umrla v njegovem oblemu. Njunemu globokemu pričevanju ste lahko prisluhnili v tokratni oddaji.
Slovenska oddaja Radia Vatikan
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Slovencem po svetu in domovini
Ena najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti sredine 20. stoletja je Vladimir Vauhnik. Včeraj je minilo 70 let od njegove smrti v Buenos Airesu v Argentini. Med prvo svetovno vojno je služil v slovitem 17. pehotnem polku, nato se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je vojaški ataše in obveščevalec, ima tudi vzdevek »slovenski James Bond«. Njegovo življenjsko zgodbo bodo jutri zvečer predstavili v Parku vojaške zgodovine v Pivki, in sicer publicist in raziskovalec Ivo Jevnikar, Vauhnikova nečakinja in pranečak Štefka Mikluš in Viktor Vauhnik. V petek pa se bodo v Rižarni v Trstu s položitvijo cvetja in molitvijo pred krajem, kjer je stal krematorij, spomnili tudi Vauhnikovega pomembnega sodelavca Jožeta Golca in njegovega kurirja Rafaela Požarja, ki sta delovala v korist zahodnih zaveznikov. Čeprav sta bila aretirana jeseni 1944, so ju nacisti umorili in sežgali v tržaški Rižarni 4. aprila 1945 kot zadnja člana njune nekomunistične protinacistične skupine.